Duhovno 
Duhovna misel - 29. nov. 2020
TVOJA BESEDA – LUČ NA MOJI POTI (Ps 119)
1.adventna nedelja
Advent je čas, ki nam je dan, da sprejmemo Gospoda, ki nam prihaja naproti, a tudi zato, da preverimo svojo željo po Bogu, da gledamo naprej in se pripravimo na Kristusovo vrnitev. On se vrne k nam za božični praznik, ko se spomnimo njegovega zgodovinskega prihoda v ponižnosti človeških pogojev. A pride v nas vsakokrat, ko smo pripravljeni, da ga sprejmemo, in prišel bo zopet ob koncu časov, da »bo sodil žive in mrtve«. Zato moramo biti vedno budni in čakati Gospoda v upanju, da ga srečamo. Današnje bogoslužje nas uvaja prav v to očarljivo vzdušje budnosti in pričakovanja.
V evangeliju Jezus spodbuja, naj bomo pozorni in naj čujemo, da bi bili pripravljeni in ga sprejeli v trenutku njegove vrnitve. Pravi: Pazite in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas […]; da vas ne najde spečih, če pride nenadoma«.
Človek, ki je pozoren, je tisti, ki se sredi hrupa sveta ne da zmesti zaradi raztresenosti ali površnosti, marveč živi v polnosti in zavestno, pozoren predvsem na druge. V tej drži prepoznamo solze in potrebe bližnjega in zmoremo tudi dojeti njihove zmožnosti ter človeške in duhovne lastnosti. Pozorna oseba se obrne tudi na svet ter se skuša zoperstaviti brezbrižnosti in krutosti, ki se nahajata v njem, in se veseli zakladov lepote, ki tudi obstajajo in jih je treba ohranjati. Gre za to, da imamo razumevajoč pogled, da bi prepoznali bodisi bedo in siromaštvo ljudi in družb, bodisi da bi prepoznali bogastvo, ki se skriva v majhnih stvareh slehernega dne, prav tam, kamor nas je Gospod postavil.
Čuječa oseba je tista, ki sprejme povabilo k čuječnosti, se pravi, da ne dovoli, da jo premaga spanec malodušnosti, pomanjkanja upanja, razočaranja. To je boleča izkušnja izraelskega naroda, v pripovedi preroka Izaija: Zdelo se je, da je Bog pustil, da je ljudstvo blodilo daleč od njegovih potov a to je bila posledica nezvestobe samega ljudstva. Tudi mi se pogosto znajdemo v tem položaju nezvestobe Gospodovemu klicu: On nam kaže dobro pot, pot vere, pot ljubezni, a mi iščemo svojo srečo drugod.
Paziti in bdeti – to je pogoj, da ne bi “blodili daleč od Gospodovih potov”, izgubljeni v lastnih grehih in nezvestobah. Paziti in bdeti sta pogoja, da dovolimo Bogu, da prodre v naše življenje, da mu povrne pomen in vrednost s svojo polno navzočnostjo dobrote in nežnosti.
(papež Frančišek, 3. 12. 2017)
Tvit papeža Frančiška:
Bog je bolj potrpežljiv kot mi. Kdor z vero in vztrajno trka na vrata njegovega srca, ni razočaran (27. 11. 2020).
Ko molimo, nam Bog odpre naše oči, prenovi in spremeni naša srca ozdravi naše rane in nam podeli milost, ki jo potrebujemo. - - Quando preghiamo, Dio apre i nostri occhi, rinnova e cambia i nostri cuori, guarisce le nostre ferite e ci dà la grazia di cui abbiamo bisogno (26. 11.).
Nismo ustvarjeni, da bi sanjali o počitnicah ali o week-endu, ampak za uresničitev Božjih sanj na tem svetu. Napravil nas je zmožne za sanje, da bi objeli lepoto življenja. In dela usmiljenja so najlepša dela v življenju (23. 11.).
Dragi mladi, ne odpovejmo se velikim sanjam. Gospod noče, da zmanjšamo obzorja, noče, da obstanemo parkirani na obrobjih življenja, pač a, da veselo in pogumno hitimo visokim ciljem naproti (22. 11.).
