CVETNA - OLJČNA NEDELJA

10. apr. - 17. apr. 2022

POZDRAVLJEN JEZUS - BLAGI KRALJ MIRU

Dejanje posvetitve Brezmadežnemu Marijinemu srcu

»Blagoslovljen

kralj,

ki prihaja

v Gospodovem

imenu!

V nebesih mir

in slava

na višavah!«

 (Lk 22,14-23,56)

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 22,14-23,56)

Ko je prišla ura, je Jezus sédel k mizi in apostoli z njim. In rekel jim je: »Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu.« In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite med seboj, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo.« In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas.

Toda glejte, roka mojega izdajalca je z menoj pri mizi. Sin človekov sicer gre, kakor je določeno, toda gorje tistemu človeku, ki ga izdaja.« Apostoli pa so se začeli spraševati, kdo izmed njih bo to stóril. Med njimi je nastal tudi prepir, kateri izmed njih se zdi največji. On pa jim je rekel: »Kralji narodov gospodujejo nad njimi in njihovi oblastniki se imenujejo ›dobrotniki‹. Med vami pa naj ne bo takó, ampak največji med vami naj bo kakor najmlajši in predstojnik kakor strežnik. Kdo je namreč večji: kdor sedi pri mizi ali kdor streže? Mar ne tisti, ki sedi? Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže. Vi ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah. Prepuščam vam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu in sedeli na prestolih ter sodili dvanajst Izraelovih rodov.

Simon, Simon! Glej, satan vas je hôtel dobiti, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil, utŕdi svoje brate.« Peter mu je rekel: »Gospod, s teboj sem pripravljen iti tudi v ječo in smrt.« On pa je dejal: »Povem ti, Peter, danes petelin ne bo zapel, dokler ne boš trikrat utájil, da me poznaš.«

In rekel jim je: »Ko sem vas poslal brez denarnice, brez torbe in obutve, ali ste kaj pogrešali?« Dejali so: »Nič.« Rekel jim je: »Kdor ima denarnico, naj jo zdaj vzame, prav tako tudi torbo; in kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi. Povem vam namreč, da se mora na meni izpolniti to, kar je pisano: ›Med hudodelce je bil prištet.‹ To, kar se nanaša name, se bliža izpolnitvi.« Rekli so: »Gospod, glej, tukaj sta dva meča.« On pa jim je dejal: »Dovolj je.« Šel je ven in se kakor ponavadi napótil proti Oljski gori. Tudi učenci so šli z njim.

Ko je prišel na tisti kraj, jim je rekel: »Molíte, da ne pridete v skušnjavo!« sam pa se je oddáljil od njih približno za lučaj kamna. Padel je na kolena in molil: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodí.« Prikazal se mu je angel iz nebes in ga krepčal. Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo. Ko je vstal od molitve, je šel k učencem in jih našel, da so od žalosti zaspali. Rekel jim je: »Kaj spite? Vstaníte in molíte, da ne pridete v skušnjavo.« Medtem ko je še govóril, je prišla množica.

Pred njo je hodil eden izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Juda. Približal se je Jezusu, da bi ga poljubil. Jezus pa mu je rekel: »Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?« Ko so ti, ki so bili okrog njega, videli, kaj se bo zgodilo, so rekli: »Gospod, naj udarimo z mečem?« In eden izmed njih je udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho. Jezus je odgovóril: »Nehajte! Dovolj je!« In dotaknil se je ušesa ter ga ozdravil. Vélikim duhovnikom, poveljnikom v templju in starešinam, ki so prišli nadenj, pa je rekel: »Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli. Dan na dan sem bil med vami v templju, in niste dvignili rok nadme. Toda to je vaša ura in oblast temè.« Zgrabili so ga torej in odvedli.

Pripeljali so ga v hišo vélikega duhovnika; Peter pa je šel od daleč za njim. Sredi dvorišča so zakuríli ogenj, in ko so sedli skupaj, je Peter sédel mednje. Ko ga je videla neka dekla, da sedi pri ognju, je uprla vanj oči in rekla: »Tudi ta je bil z njim.« On pa je tajil in dejal: »Ne poznam ga, žena.« Kmalu nato ga je videl nekdo drug in pripomnil: »Tudi ti si izmed njih.« Peter pa je rekel: »Človek, nisem.« Kakšno uro pozneje je spet nekdo drug zatrjeval: »Res je, tudi ta je bil z njim, saj je vendar Galilejec.« Peter pa je rekel: »Človek, ne vem, kaj praviš.« In tisti trenutek, ko je še govóril, je petelin zapel. In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: ›Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatájil.‹ In šel je ven in se bridko zjokal.

Možje, ki so imeli Jezusa vklenjenega, so ga zasmehovali in pretepali. Zakrili so mu obraz in ga spra- ševali: »Prerokuj, kdo te je udaril.« In še veliko drugih kletev so izrekali zoper njega. Ko se je zdanilo, so se zbrali starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ter ga privedli pred svoj véliki zbor. Rekli so: »Povej nam, ali si ti Mesija!« Rekel jim je: »Če vam povem, mi gotovo ne boste verjeli. In če vas vprašam, mi gotovo ne boste odgovorili. Toda odslej bo Sin človekov sedél na desnici Božje Moči.« Vsi so dejali: »Ti si torej Božji Sin?« Rekel jim je: »Vi pravite, da sem.« Oni pa so dejali: »Kaj potrebujemo še pričevanja, saj smo sami slišali iz njegovih ust.«

Vzdignila se je vsa množica in ga peljala k Pilatu. Začeli so ga tožiti in so govorili: »Tega smo zalotili, da zavaja naš narod in brani dajati cesarju davke ter pravi, da je Mesija, kralj.« Pilat ga je vprašal: »Si ti judovski kralj?« On pa mu je odgovóril: »Ti tako praviš.« Pilat je rekel vélikim duhovnikom in množici: »Nobene krivde ne najdem na tem človeku.« Oni pa so še bolj pritiskali in govorili: »Ljudstvo hujska, ko uči po vsej Judeji, od Galileje, kjer je začel, pa vse do sèm.« Ko je Pilat to slišal, je vprašal, ali je ta človek Galilejec. In ko je zvedel, da je izpod Herodove oblasti, ga je poslal k Herodu, ki je tudi bil tiste dni v Jeruzalemu.

Ko je Herod zagledal Jezusa, se je zelo razvesélil. Že precej časa ga je namreč želel videti, ker je slišal o njem. Pričakoval je, da ga bo videl narediti kakšno znamenje. Spraševal ga je z mnogimi besedami, Jezus pa mu ni nič odgovóril. Véliki duhovniki in pismouki so stali zraven in ga silovito obtoževali. Herod ga je skupaj s svojimi vojaki zasramoval, ga v posmeh ogrnil v bleščeče oblačilo in poslal nazaj k Pilatu. Tisti dan sta se Herod in Pilat spoprijateljila; prej sta se namreč sovražila.

Pilat je sklical vélike duhovnike, voditelje in ljudstvo ter jim rekel: »Pripeljali ste mi tega človeka, češ da zavaja ljudstvo, jaz pa sem ga vpričo vas zaslišal in ni- sem našel na njem nobene krivde v stvareh, zaradi katerih ga tožite. Tudi Herod je ni našel, ker ga je poslal nazaj k nam. Glejte, nič takega ni stóril, zaradi česar bi zaslužil smrt. Dal ga bom torej pretepsti in ga izpústil.« Tedaj so vsi hkrati zavpili: »Proč s tem! Izpústi nam Barába!« Tega so namreč vrgli v ječo zaradi upora, ki je nastal v mestu, in zaradi umora. Pilat jih je znova nagovóril, ker je hôtel izpustiti Jezusa. Oni pa so kar naprej vpili: »Križaj, križaj ga!« Še tretjič jih je vprašal: »Kaj je vendar hudega stóril? Ničesar, kar bi zaslužilo smrt, nisem našel na njem; dal ga bom torej pretepsti in ga izpústil.« Oni pa so še vedno na ves glas kričali in zahtevali, naj ga križa. In njihovo vpitje je postajalo vse glasnejše. Pilat je razsodil, naj se izpolni njihova zahteva. Izpústil je tistega, ki je bil vržen v ječo zaradi upora in umora in so ga zahtevali, Jezusa pa je izróčil njihovi volji.

Ko so ga odvedli, so prijeli Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom. Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žene, ki so se tolkle po prsih in jokale zaradi njega. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Glejte, prišli bodo namreč dnevi, ob katerih porečejo: ›Blagor nerodovitnim! Blagor njim, ki niso rodile, in prsim, ki niso dojile!‹ Takrat bodo začeli govoriti goram: ›Padite na nas!‹ in gričem: ›Pokrijte nas!‹ Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?«

Gnali pa so še dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju skupaj z njim usmrtili. In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govóril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Ko so si delili njegova oblačila, so zanje žrebali. Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo. Celo voditelji ljudstva so se norčevali iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Nad njim je bil tudi napis: ›Ta je judovski kralj.‹

Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govóril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovóril in ga svaril: »Ali se ne bojiš Boga, saj te je zadela enaka obsodba? In naju po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni stóril nič hudega.« In govóril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.«

Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej deželi do devete ure, ker sonce ni dajálo svetlobe. Zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.« In ko je to rekel, je izdihnil.

(Pokleknemo in ostanemo nekaj trenutkov v sveti tihoti.)

Ko je stotnik videl, kaj se je zgodilo, je slavil Boga in dejal: »Zares, ta človek je bil pravičen.« In ko so vse množice, ki so se zbrale, da bi gledale, videle, kaj se je zgodilo, so se nazaj grede tolkle po prsih. Vsi njegovi znanci pa so stali daleč proč; prav tako tudi žene, ki so ga spremljale od Galileje sèm in so to gledale. Prišel je tudi mož, ki mu je bilo ime Jožef. Bil je član vélikega zbora, dober in pravičen mož, ki ni soglašal z njihovim sklepom in ravnanjem. Doma je bil iz judovskega mesta Arimateje in je pričakoval Božje kraljestvo. Ta je stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. In snel ga je s križa, ga zavil v kos platna in položil v grob, izdólben v skalo, kamor ni bil še nihče položèn. Bil je dan pripravljanja in bližala se je sobota. Žene, ki so prišle z Jezusom iz Galileje, so šle za Jožefom. Videle so grob in kako je bilo njegovo telo položeno. Nato so se vrnile ter pripravile dišave in miro. V soboto pa so po zapovedi počivale.