V nedeljo, 27. aprila 2014, je papež Frančišek v Vatikanu razglasil za svetnika papeža Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. Kanonizacije se je v imenu Cerkve na Slovenskem udeležil tudi predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) msgr. Andrej Glavan.

Molitveno bdenje ob beatifikaciji papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. je bilo v soboto, 26. aprila 2014, v Ljubljani po naslednjem razporedu:
- 19:00 večernice;
- 19:30 molitev rožnega venca;
- 21:00 sv. maša. Somaševanje je vodil škof msgr. dr. Jožef Smej.
"Človek, ki moli, skrbi za navzočnost Boga sredi sveta." (Janez Pavel II.)

Koprski škof msgr. dr. Jurij Bizjak je v soboto, 26. aprila, ob 19. uri maševal v župnijski cerkvi sv. Štefana v Postojni. Sledil je sprevod z baklami do križa v Zalogu, ki je postavljen v spomin na obisk papeža Janeza Pavla II. v Postojni in na tamkajšnje srečanje z verniki. V Zalogu bo kratko molitveno bedenje, sestavljeno iz besedil papeža Janeza Pavla II.

Predstavitev utemeljitve za kanonizacijo

Na tiskovni konferenci pred kanonizacijo Janeza XXIII. in Janeza Pavla II., ki je potekala 22. aprila v Vatikanu, na vprašanju, zakaj sta oba papeža svetnika, sta spregovorila msgr. Slavomir Oder, postulator postopka Janeza Pavla II. in frančiškan p. Giovangiuseppe Califano, postulator postopka Janeza XXIII. Predstavila sta življenje obeh papežev in osnovne poteze njunega svetniškega življenja.

P. Giovangiuseppe Califano o Janezu XXIII.

P. Giovangiuseppe Califano je povedal, da je bil duh svetosti papeža Janeza XXIII. zelo močno prisoten že na dan njegove smrti, ko so se verniki po vsem svetu kljub bolečini zahvaljevali za milosti, ki jih je Bog storil po tem svetem papežu. Duh svetosti, ki je bil razširjen že za časa njegove življenja, je še bolj rasel po njegovi smrti. Iz Roncallijevih osebnih zapisov lahko vidimo temeljne poteze njegovega svetniškega življenja, ki jim je sledil kot bogoslovec, duhovnik, škof, kardinal in nato kot papež. Že kot mlad bogoslovec je zapisal, da ga Bog kliče na pot svetosti, zato si je postavil štiri osnovna pravila: združenost z Jezusom, zbranost v srcu, molitev rožnega venca in biti vedno čuječ v vseh svojih dejanjih. P. Califano je izpostavil Roncallijevo globoko ponižnost, zaznamovano s preprostostjo in majhnostjo, ter izročenost Božji previdnosti in Božjemu usmiljenju.

Postulator Califano je nakazal še dva posebna poudarka, ki sta zaznamovala življenje Janeza XXIII.: pastir in oče ter pokorščina in mir. V svoji pastoralni poklicanosti je želel uresničiti vlogo pastirja in očeta, kot je razvidno iz njegovih osebnih zapisov. Poteze očetovstva je bilo mogoče razbrati v njegovi dobroti, prijaznosti, blagosti, veselju, preprostosti, ponižnosti, zaradi česar so ga tudi imenovali 'dobri papež'. Ta očetovska drža je bila izrazita v vseh njegovih dejanjih. Ob prvem božiču svojega pontifikata je obiskal male bolnike v pediatrični bolnici Deteta Jezusa, dan zatem pa rimski zapor. Redno je tudi obiskoval rimske periferije. Cerkvi je odprl nova obzorja s sinodo in drugim vatikanskim koncilom. Uspelo mu je vstopiti v srce ljudi, je dejal p. Califano. Drugi pomemben binom duhovnosti Janeza XXIII. predstavljata pokorščina in mir. Ti dve besedi sta moja zgodovina in moje življenje, kot je sam zapisal. Bil je človek miru in je širil mir.

Msgr. Slavomir Oder o Janezu Pavlu II.

Postulator postopka Janeza Pavla II. msgr. Slavomir Oder je med drugim povedal, da se je Janez Pavel II. zavedal kvalitativne teže, ki jo on sam mora dati svojemu življenju. To je izrazil v eni od svojih dram, kjer je zapisal, da človeško življenje ni samo odvijanje dogodkov, ampak ima kvalitativno težo, ki je povezana z ljubeznijo. Trudil se je to uresničevati v svojem konkretnem življenju, zaradi česar so ljudje v njem prepoznavali svetniške poteze. Kot mlad človek je svoj odnos do življenja izrazil v pogovoru s svojim prijateljem. Dejal je, da si človek mora organizirati vse svoje življenje tako, da bo v vseh njegovih vidikih izraz Božje slave. To je postal tudi program njegovega življenja.

Msgr. Oder je izpostavil tri pomembne osebe, ki so korenito zaznamovale življenjsko pot in duhovnost Janeza Pavla II. Šola, v kateri se je oblikoval, je bila šola trpljenja, zaznamovana z marijansko duhovnostjo. Na tej poti so ga spremljali različni duhovni voditelji. Na prvem mestu je to bil njegov oče, ki ga je naučil moliti in mu pomagal razviti globok verski čut. Najdragocenejša očetova dediščina je bila preprosta, ljudska pobožnost. Druga oseba, pomembna na njegovi duhovni poti, je bil laik Jan Teranowski, ki ga je Karol Wojtyla imenoval preprosto 'apostol'. Bil mu je pomembna oporna točka, ob kateri je odkril vlogo laikov v Cerkvi in družbi, bistveno pa mu je tudi pomagal odkriti duhovniški poklic. Teranowski je za Janeza Pavla II. bil pomemben še zaradi dveh pomembnih potez njegove duhovnosti. Najprej marijanske, ki se je še bolj okrepila, in nato karmeličanske, po kateri je Janez Pavel II. morda nekoliko manj poznan, a je prišla v ospredje med samim postopkom kanonizacije, kot je dejal postualtor. Tretji pomembni lik pa je bil krakovski nadškof, ki je mladega Wojtylo sprejel v skrivno semenišče. Te tri osebnosti so pomembno vplivale na razvoj treh elementov, ki so ostali stalnica v življenju Janeza Pavla II. Tri poteze so: preprosta vera, mistična globina, ki jo je osvojil preko del sv. Janeza od Križa, ter pogumno in vztrajno pristopanje k življenjskim oviram, s pogledom na zgodovino, v kateri je videl poseg Boga.