VSI SVETI
V vzhodni Cerkvi so že v 4. stoletju praznovali spomin vseh svetih mučencev. Obhajali so ga spomladi v povezanosti z veliko nočjo, ker so se zavedali, da k dovršitvi Kristusovega poveličanja spada tudi poveličanje njegovih udov.
Pod vplivom vzhodne Cerkve so proti koncu 6. stoletja uvedli praznik vseh mučencev tudi v Rimu. Papež Bonifacij IV. pa je 13. maja leta 610 rimski tempelj Pantheon posvetil Devici Mariji in vsem mučencem.
Vsi sveti - kot praznik
Misel o praznovanju vseh svetnikov (in ne več samo mučencev) je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. (731-741) pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, vsem apostolom, mučencem in vsem svetnikom.
Vsi sveti 1. november
Papež Gregor IV. (827-844) je praznik izrecno iz 13. maja preložil na 1. november in ukazal, naj se slovesno praznuje v vesoljni Cerkvi. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali 1. novembra, pa imamo že iz časa pred letom 800.
Razlogi, zakaj je Cerkev uvedla praznik vseh svetih, nastajajo že kmalu po uvedbi: število svetnikov je tako narastlo, da se ni bilo več mogoče spominjati vsakega posebej v bogoslužju.
Na praznik vseh svetih se spominjamo predvsem tistih neštetih nebeških izvoljencev, ki na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal.
Morda so živeli med nami, pa nismo vedeli, kaj je v njih ustvarila Božja milost. Ti so namreč znali z Božjo pomočjo tisto posvečenje, ki so ga pri krstu prejeli, v življenju ohranjati in izpolnjevati (prim. C 40).
Vsi sveti - veseli praznik
Praznik vseh svetih je vesel praznik, ki vlije vsako leto veliko tolažbe in poguma vsem, ki so podali na pot Kristusovih blagrov, da morejo s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmagovati nad svojimi notranjimi in prav tako zunanjimi bridkostmi in težavami (prim C 8).
To je slovesni godovni dan naših dragih, v Kristusu starejših bratov in sester, ki so dober boj izbojevali, tek dokončali, vero ohranili (prim. 2 Tim 4,7).
Zdaj se radujejo v neizrekljivem in veličastnem veselju (prim. 1 Pt 1,8), s svojim zgledom svetijo tudi nam, kažejo kako priti do zmage ter nas podpirajo s svojo priprošnjo, ki je v zelo veliko oporo naši slabosti.
Bogoslužje potujoče Cerkve se na ta praznik pridružuje nebeški Cerkvi in z njo vred poveličuje Gospoda, ki je vir svetosti in slava izvoljenih. To izraža tudi praznični hvalospev:
Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto,
nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina.
Tam te obdajajo množice naših srečnih bratov in sester
in te vse veke slavijo.
Radujemo se poveličanja vseh svetih članov Cerkve
in ob njihovem zgledu in priprošnji
v veri potujemo obljubljeni sreči naproti.
(F. Oražem, Leto Kristusove skrivnosti, 111-113)
Pomagajmo dušam v vicah!
POPOLNI ODPUSTEK ZA DUŠE V VICAH V NOVEMBRU
Cerkev naklanja v prvih osmih dneh novembra popolni odpustek za vsak obisk pokopališča in molitev za rajne.
- Prav tako ga je mogoče prejeti v vseh cerkvah in javnih kapelah 1. in 2. novembra ter na prejšnjo ali na naslednjo nedeljo,
- če smo bili pri spovedi in obhajilu
- ter molimo po namenu svetega očeta. (Po namenu svetega očeta izmolite Oče naš, Zdravo Marijo, Slavo. Vendar morate pred molitvijo izreči: "Po namenu svetega očeta")
- Odpustek lahko namenimo rajnim, ki so še v stanju očiščevanja in jim lahko pomagajo tisti, ki so že pri Bogu in mi, ki še romamo po zemlji s svojimi molitvami, darovanimi mašami, dobrimi deli in odpustki, sami sebi namreč ne morejo več pomagati.
Zakaj sveta maša?
Zato, ker se na našo prošnjo daruje Kristus. Bogu se daruje samo Kristus kot najljubša žrtev. Duhovnik je samo božji predstavnik, tisti ki se žrtvuje za nas, pa je Bog.
Dobro pa je vedeti tole. Maša "pomaga" veliko bolj tistim rajnim, kateri so jo cenili v svojem življenju! Če so se maše udeležili kdaj tudi med tednom in če so molili s srcem, jim maše, darovane za njihov pokoj, veliko koristijo. Še vedno drži isto: vsak žanje, kar je sejal.
Duša pokojnika, ki je prišla v vice, na dan pokopa jasno vidi, če resnično molimo zanjo ali pa smo na pogrebu samo kot gledalci. Duše umrlih opozarjajo, da jim naše solze nič ne koristijo, pomaga jim samo molitev. Pogosto obžalujejo, da se ljudje udeležujejo pogrebov, ne da bi se obrnili na Boga z eno samo prošnjo!
V zvezi z mašo naj navedem lep primer, ki ga je povedal arški župnik svojim faranom: "Dragi moji, neki dober duhovnik je imel nesrečo, da je zgubil svojega dragega prijatelja in je veliko molil za pokoj njegove duše.
Nekega dne mu je Bog dal spoznati, da je prijatelj v vicah in da strašno trpi. Sveti duhovnik je bil prepričan, da za pokojnega prijatelja ne more nič boljšega storiti, kot da daruje zanj sveto mašo.
V trenutku posvetitve je vzel v roke hostijo in rekel: »Sveti in večni Oče, narediva pogodbo. Ti imaš v svojih rokah dušo mojega prijatelja, ki je v vicah, jaz pa imam v mojih telo tvojega Sina. Zato, dobri in usmiljeni Oče, osvobodi mojega prijatelja, jaz pa ti podarjam tvojega Sina z vsemi zasluženji njegovega trpljenja in smrti.«
Prošnja je bila uslišana. Prav v trenutku povzdigovanja je videl kako duša njegovega prijatelja, žareča od sreče, gre v nebesa. Bog je sprejel pogodbo."
Zato, dragi moji, kadar hočemo rešiti dušo dragega bitja iz vic, naredimo isto: darujmo Bogu s pomočjo svete daritve njegovega ljubljenega Sina z vsemi zaslugami njegovega trpljenja in smrti.Oče nam ne bo mogel odreči te milosti."
Pomagajmo dušam v vicah!
2. novembra obhajamo spominski dan vseh rajnih ali "verne duše". Verni ljudje molimo za svoje drage, ki so že umrli pa so morda še v kraju očiščevanja in zorenja za nebesa.
Za duše teh rajnih pravimo, da so v vicah. Kako dolgo traja boleče očiščevanje v vicah pri posameznih dušah, tega ne moremo vedeti. Vemo pa, da si te duše same ne morejo nič pomagati.
Čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pomagati jim moremo mi, dokler živimo, pa tudi zveličani v nebesih.
Že od nekdaj je Cerkev na današnji dan darovala priprošnje za rajne, zlasti še sveto mašo. Svojim vernikom je tudi priporočala, naj pomagajo tem dušam, da pridejo čimprej do nebeške sreče, še drugače: z dajanjem miloščine ter z darovanjem odpustkov in spokornih del.
Na tak način lahko pomagajo vernim dušam tudi majhni otroci! Te duše nikoli ne pozabijo svojih dobrotnikov! Hvaležno jim poplačajo njihovo pomoč, s katero so se rešile vic in prišle v nebesa.
Vice in molitev za rajne
Sveto pismo nas opozarja, naj drug za drugega molimo ne le na tem svetu ter se priporočamo svetnikom in angelom, temveč tudi, naj molimo za duše nasih rajnih bratov.
Vice in molitev za rajne
Cerkev svojim otrokom te duhovne vaje prikazuje tako, da je 2. november določila kot spomin vseh vernih rajnih in dovolila duhovnikom, da na ta dan opravijo tri svete maše za duše rajnih. Poleg tega je mesec november v celoti določila kot mesec posebnih molitev za duše v vicah.
Druga knjiga Makabejcev pripoveduje, da je Juda, potem ko je premagal Gorgija, prišel s svojimi ljudmi, da bi v boju padle Jude pokopali. „Napravil je nabirko od moža do moža in poslal v Jeruzalem približno dva tisoč srebrnih drahem, da bi se opravila daritev za greh."
Menil je, da njihovi grehi niso nekaj strašnega; kajti „pred očmi je imel tudi sijajno nagrado, pridržano za tiste, ki zaspijo pobožno". Pisec nato izrazi v besedah vsebovan nauk: „Sveta in pobožno misel! Zato je namreč naročil to spravno daritev za umrle, da bi bili oproščeni greha" (2 Mak 12,43-45).
Vice - zahteva razuma
Če odmislimo dokaz, ki ga ponujata Sveto pismo in izročilo, nas že sam razum pripelje k domnevi in celo k zahtevi, da obstaja neko vmesno stanje med nebesi in peklom. Ker namreč „v nebesa ne sme vstopiti nič omadeževanega,” bi to pomenilo, da duša, ki odide iz tega življenja z malim grehom ali z neodsluženo kaznijo, ne more priti v nebesa.
Prav tako pa ne bi bilo pravično, da bi prišla v večni pekel, saj takšna kazen ne bi bila sorazmerna s takim prestopkom. Verjetno zelo veliko ljudi umre z malimi grehi. Ne zaslužijo, da bi kar takoj vstopili v nebesa, pravično pa tudi ni, da bi bili obsojeni na pekel.
Zatorej mora obstajati še neko drugo stanje, kjer je kazen primerna prestopku. To zahteva že razum. Takšno stanje so vice, kjer se duše očiščujejo od odpustljivih nepopolnosti in so na ta način postavljene v stanje, ki jim omogoča vstop v vzvišeno prisotnost njihovega Gospoda in Stvarnika v neizrečeni blaženosti nebes.
Če lahko na tem svetu molim za svojega brata, zakaj ne bi mogel še naprej moliti zanj, ko bo prestopil prag večnosti?! Mar smrt ne uniči samo telesa, duša pa ostane nedotaknjena?
Mar zato ne živi več in ne misli, se ne spominja in ne ljubi? Kakšen je zemeljski razlog za to, da ne morem več misliti na svojega brata ter mu svoje ljubezni izkazovati namesto z nekoristnimi solzami z veliko bolj učinkovitimi sredstvi svoje molitve?
Duša ljubljene osebe
Ali obstaja kje kristjan, ki bi stal ob odprtem grobu in gledal spuščanje trupla ljubljenega človeka v njegovo zadnje počivališče, ne da bi pri tem s solznimi očmi zaklical proti nebu: „O Bog, usmili se duše mojega ljubljenega!”
Duša vam bo neskončno hvaležna, če boste
Na dan Vernih duš v vicah, 2. novembra,
šli k maši, katere se trikrat zaporedoma darujejo Gospodu!
Obvezno sprejeli Sveto obhajilo! In šli na grob duše za katero prosite.
Zmoliti rožni venec. In biti tisti dan brez greha! Zelo težko je biti brez greha.
Ko se boste trudili biti brez greha v mislih, besedah in dejanjih, boste spoznali, kako duša trpi v vicah. Saj mora v Nebesa priti popolnoma čista.
p.s. Kake milosti obljublja Sveta Devica Marija tistim ki molijo rožni venec, si oglejte tukaj!
